Zadnja leta z veliko navdušenostjo raziskujem vse dimenzije ženske narave in menstrualnega cikla. Tako je lani tudi nastal moj priročnik Prebudi boginjo v sebi. V besedilu spodaj me je zanimalo, zakaj nas spremlja tako dolga zgodovina negativnih občutkov in prepričanj o tem naravnem procesu našega telesa. Po raziskavah sodeč, še vedno v veliki večini med ženskami velja prepričanje, da bi bilo veliko bolje, da ga ne bi imele.
Naša nasprotujoča si prepričanja o menstruaciji (občutljivost, čustvenost, razburjenje, bolečina) – so vtisnila stoletja, če ne tisočletja vraževerja, ki je v mnogih pogledih krepilo dojemanje žensk kot “šibkejšega” spola. To je v nas povzročilo, da smo do menstruacije gojile negativne občutke, pogostokrat povezane z občutki sramu.
Vendar pa ni bilo vedno tako. Po navedbi knjige pisateljice Hallie Iglehart Austen (The heart of the Goddess), raziskave iz vseh kontinentov kažejo, da so v obdobju od 30.000 do 3000 let pred našim štetjem častili ženske in ženske Boginje. Večina teh kultur je bila visoko tehnološko in umetniško razvitih. Nekatera so živela v miru vsaj tisoč let. Moški in ženske so živeli v partnerstvu in ne dominaciji.
V večini nabiralniških in lovskih kulturah so ženske poskrbele za 80% od vseh zalog hrane. Številne avtoritete so danes prepričane, da so bile ženske tiste, ki so razvile poljedelstvo in spoznale zdravilno moč zelišč skozi njihove nabiralniške aktivnosti. Velika verjetnost je, da so v Evropi poleg moških, tudi ženske ustvarile veliko čudovitih jamskih slik (sklepajoč glede na velikost njihovih odtisov in dlani).
Pred približno 5000 leti, pa so vojaške skupine iz Bližnjega Vzhoda vdrle v ta miroljubna, poljedelska in žensko-čaščeča ljudstva. Ko se je oltar odmaknil od boginje proti moško usmerjenim vrednotam, se je začel slabšati tudi ženski položaj v družbi, vidik življenja, povezan žensko, pa postopoma ovržen. Sčasoma je to pripeljalo do združevanja sramu s telesom (ki je vedno povezan z žensko, Boginjo, čustvi in občutji) v nasprotju z umom (povezan z moškim, Bogom, racionalnosti).
V srednjem veku je družba postala vse bolj patriarhalna. Da bi zagotovili versko podporo ob vzpostavitvi patriarhata, so se poslužili nekaterih subtilnih in ne tako subtilnih prilagoditev starodavnih mitov. Ženske so bile videne kot pohujšljiva bitja, ki se jih služabniki Bogu morajo bati. Eden izmed teh mitov je prilagoditev zgodbe o Adamu in Evi. Eva je uporabila svoje “pohujšljive, zapeljive” moči in v greh zavedla “nedolžnega” Adama. Vendar je iskala in želela znanje, ne sexa – kot so želeli prikazati tedanji oblastniki. Tako so postali problemi človeštva Evina krivda in ob tem pripomogli k zanikanju velike večine aspekta ženskega izvornega principa.
Ko je krščanstvo v srednjem veku postalo prevladujoča religija, je Inkvizicija prinesla obdobje grozovitega nasilja proti heretikom, grozljivo mučenih ubitih je bilo tudi na tisoče tako imenovanih “čarovnic”. To obdobje nasilja nad ženskami nas je globoko zaznamovalo, vplivalo ni samo na naš odnos in sprejemanje svoje ženskosti, temveč tudi na naš odnos do moških (na nezavedni ravni).
Drug zgodovinski premik, ki je močno vplival na status in dojemanje ženske v družbi, je obdobje industrijske revolucije. V tem obdobju je za žensko iz delavskega razreda postala menstruacija še bolj neprijetna “nadloga”, ki ji je manjšala produktivnost. Revnejši delavski razred je moral delati namreč ves čas, ne gleda na svoje zmožnosti in počutje. V obdobju nekaj deset let so se ljudje tako usmerili iz kulture, ki se je ravnala po ritmu cikličnosti narave, sonca in lune v kulturo, ki se je ravnala po potrebi in zahtevi strojev ter ure. Namesto Zemlje in njenih naravnih procesov, nam je življenje in aktivnosti začela narekovati ura.
Zanimivo je to, da je družba do žensk srednjega in visokega razreda imeli drugačen odnos. Dojemali so jih kot bolj šibke, občutljive in bolj potrebne zaščite pred zunanjim svetom. Njim so priporočali in jih spodbujali, da se med menstruacijo ne naprezajo in raje počivajo.
Tudi vzpon sodobnega feminizma (ki je sprva zavračal ideje o hormonskem vplivu pri ženskah), nas je v pogledih razumevanja in sprejemanja hormonske drugačnosti “oropal” vrednosti in cenjenja svoje prvinske, primarne ženstvenosti. Seveda je enakopravnost nujno potrebna za doseg harmonije in zacelitev starih ran, vendar je dobro to početi na način, kjer sta oba spola opolnomočena, se med seboj podpirata in povečujeta – živita svoja primarna, božanska principa.
Božanska ženska energija predstavlja tisti del naše zavesti, ki je odgovoren za negovanje, skrb, zdravljenje, potrpežljivost, intuicijo, dobroto, empatijo, kreativnost, družbo, povezovanje, senzualnost, sodelovanje, uživanje, sproščenost, igrivost, intimnost. Je energija, ki je dosegljiva vsem. Utelešamo jo, ko skrbimo zase in za svojo luč – energijo. Uresničujemo jo, ko ne tekmujemo z drugimi, temveč se raje odločimo za sodelovanje in iščemo najboljšo možno rešitev, ki je dobra za vse. Živimo jo, ko bolj zaupamo svoji intuiciji in notranjemu vodstvu kot racionalnemu umu in zunanjemu svetu. Ko vlagamo energijo v aktivnosti, ki kreirajo namesto uničujejo. Ko se zavestno odločimo, da ne kritiziramo vse povprek in v drugih raje poudarjamo in osvetljujemo njihove pozitivne lastnosti. Prava ženstvenost lahko živi preko nas, ko poslušamo sebe in druge, ko smo odprte in živimo v trenutku, popolnoma prisotne v vsem, kar delamo. Ko čutimo v sebi globoko povezanost z vsemi oblikami življenja in celotnim univerzumom.
Seveda v vseh nas bivata tako ženski kot moški božanski princip. Če želimo živeti svoj najvišji potencial, je dobro, da se naučimo uravnoteženo uporabljati oba in vedeti, kdaj je dobro med njima preklopiti.
Tamara Strnad,
https://tamarastrnad.com/dnevnik-ciklicnosti/
Foto: Tadej Krese in Luckyshots